Rock Finale. Ime in priimek si je izbral sam pred 27 leti. Unikaten gospod s še bolj unikatnim priimkom je sicer krajinski arhitekt, ki poučuje aranžerje na srednji trgovski in aranžerski šoli. Delo obožuje, pravi, saj ga ohranja mladega.
Kot otrok je Rock prejel prvo sveto obhajilo, se za daljše obdobje oddaljil od Boga in ga kot odrasel po letih iskanja spet našel. Nedavno se je odločil za velikanski korak. Za Aleteio je zanimivi sogovornik spregovoril o svoji pestri življenjski zgodbi.
Od kod vaša želja po menjavi priimka?
Zaradi ločitve staršev sem se pred 27 leti odločil za spremembo, ki bi bila povezana z maminim dekliškim priimkom. Na upravni enoti sem enostavno zapisal Finale ter si v ime dodal še črko c in se s tem nekako odločil sam zase. Verjamem, da mi je priimek “prišepnil” Bog. Kombinacijo imena in priimka si ljudje zlahka zapomnijo, zato moram paziti, da ne delam neumnosti. No, saj jih ne delam, ker želim biti zgled mladini, ki jo poučujem.
So tudi vaši otroci prevzeli ta priimek?
Družine (še) nimam, veliko časa sem posvetil predvsem doktorskemu študiju na pedagoški fakulteti, si je pa želim. V teh časih je težje spoznati primerne ženske, ki so samske in brez otrok in bi bile hkrati vsaj malo verne pa tudi primernih let. Dolgo sem se šalil, da bom šel za župnika, a klica nisem dobil oz. še ne.
Glede na to, da ste sami zelo unikaten človek, kako zelo vam je pomembno, da so vaši bližnji samosvoji in ne stremijo k posnemanju drugih?
Nedvomno prisegam na unikatnost, naravnost in samosvojost. Bog nas je ustvaril različne. Tudi enojajčni dvojčki niso kopije drug drugega. Ravno ta unikatnost nas dela zanimive in privlačne.
Rad imam inteligentne, razgledane in umetniško nadarjene ljudi. Takšne, ki me lahko česa naučijo ter mi pokažejo del sebe in sveta, ki ga še nisem videl. Ljubi so mi ljudje, ki imajo vsaj kanček strasti do nečesa v življenju, saj sem sam večni otrok in me navdušuje ogromno stvari, še posebej narava in umetnost – tako likovna kot glasbena.
Zadnje čase smo priča upadu interesa za poklic učitelja. Zakaj vztrajate vi? Katere vrednote želite dati mladini?
V šolstvu vztrajam, ker se od mladih tudi sam učim, ohranjajo me mladega in razigranega ter skrbijo za mojega notranjega otroka, za katerega upam in molim, da nikoli ne ugasne.
Smo pa učitelji influencerji. Osebno me na družbenih omrežjih spremlja precej dijakov in staršev, zato sem zelo pozoren na to, kaj objavljam. Učitelj mora biti zgled! Učitelji smo ljudje s čustvi, z vsakodnevnimi vzponi in padci. Zdi se mi prav, da dijaki to vedo in vidijo. Ne skrivam, če imam težek dan.
Hkrati se mi zdi pomembno, da se z otroki pogovarjam o vsem. Mladi veliko vedo in jih marsikaj zanima. Zato vsake toliko časa namesto ure raje izvedem pogovor z njimi. Zgodilo se mi je že, da so me vprašali, ali sem veren, in vedno sem iskreno povedal, da sem. Dodal sem, da je vera dana vsem in da se v težkih trenutkih zelo hitro zatečemo k Bogu, ne glede na to, kako ga imenujemo.
Otrokom odstiram vse strani, ki so mi znane, če pa česa ne vem, jim to tudi povem. Odkar imam doktorski naziv, se še bolj zavedam, da ne vem vsega. Ključno pa se mi zdi, da sem “mulariji” zgled prav v vsem.
Dolgo niste imeli stika s Cerkvijo. Pred kratkim ste se odločili, da prejmete sveto birmo. Kako to? Kdaj se vam je Bog še posebej približal?
Po prvem svetem obhajilu z bratom nisva več želela obiskovati verouka, kar so starši razumeli. Hvaležen sem jima, da nista izvajala prisile, saj bi mi lahko tako vero priskutila.
Odločitev za pristop k sveti birmi ni bila hipna. Za ta korak sem se – ravno zaradi doktorskega študija in drugih izobraževanj – odločal zadnjih deset let.
Na doktorskem študiju sem spoznal prijateljico in stanovsko kolegico Ireno, s katero sva bila skupaj na dopustu. Ona je vedno in povsod s seboj nosila usnjen etui formata A5. Nekega večera sem jo vprašal, kaj je to. Pokazala mi je Sveto pismo in sledil je čudovit dopust z mojimi vprašanji in pogovori o Bibliji in o veri.
Skupaj sva redno molila pred obroki in obiskovala nedeljske svete maše. Irena je kriva, da sem se lahko odprl veri in Bogu. Vzela me je s seboj k maši v druge kraje, tudi na tradicionalno latinsko mašo v Grosuplje. Ta me je prevzela in sem jo pozneje večkrat obiskoval.
Zanimivo je, kako se mi je doktorat čudežno sestavljal, dobival sem pomembne spletne povezave, do katerih brez Božjega posredovanja verjetno ne bi prišel. Rezultati raziskave so bili čudoviti. Bil sem presrečen in sem Ireno večkrat poklical na poti iz službe ter ji govoril: “Bog me ima rad!”
V tistem času nikomur drugemu nisem dosti razkrival, da me vera zanima, da mi je v cerkvah lepo, da mi je vonj kadila neizmerno prijeten … Sem pa po navdihu pogosto molil in se navadil pred spanjem zmoliti očenaš in sveti angel. Brezjanski Mariji sem se zaobljubil, da bom po uspešnem zagovoru disertacije daroval mašo, kar sem prvo soboto po zagovoru tudi storil. Z Ireno sva se odpeljala na Brezje, kjer sem v zakristiji dal za mašo. Ta je bila določena ravno na datum mojega godu, 16. avgusta. Mar ni to le še en dokaz, kako zelo me ima Bog rad?
Z dijaki sem imel možnost večkrat obiskati Fatimo. Tega se vsakič znova razveselim, saj na tem romarskem kraju vlada tak blaženi mir, kot ga nisem občutil še nikjer.
Ne moreva mimo posebnega suknjiča, ki ste si ga dali izdelati za birmo. Blago je bilo od nekoga prav posebnega, kajne?
Blago suknjiča naj bi bilo od moje prababice. Včasih so s takimi lepimi pregrinjali oz. “kopertami”, kot pravijo na Primorskem, prekrivali zakonske postelje. Ker sem vedel, da pregrinjala v njegovi funkciji nikoli ne bi uporabljal, sem si dal iz njega izdelati eleganten in slavnosten suknjič.
Ste si med pripravo na birmo ali pri sami sveti maši zapomnili kako misel, ki vam jo je povedal birmovalec Martin Golob?
Z Martinom sva se res lepo ujela. Že po prvem srečanju sem ga prosil, če bi lahko hodil k njemu pogosteje, saj me zanima toliko stvari o veri. Spraševal sem ga vse mogoče in Martin mi je priznal, da sem s svojimi vprašanji preizkušal in utrjeval njegovo vero.
Najlepše, kar mi je podaril, je bil predlog za branje, knjiga Vera je svoboda, ki jo je napisal kardinal Franz König, in je polna mojih zaznamkov. Golob mi je na cvetno soboto omogočil tudi dolgo in globoko spoved. Spoved je bila sicer namenjena mladini, ki je imela dekanijsko druženje. Kako lepo srečanje s češčenjem Najsvetejšega so imeli! Težko sem odšel od njih. Ne bom pozabil Martinove pokore: “Ko prideš domov, si prižgi svečo in si preberi Psalm 23 (Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, op.n.).” Ta se me je res globoko dotaknil.
Kje čutite, da imate kot kristjan še rezervo?
Rezerva je ogromna, če ne drugje, v domači župniji Preska, kjer si želim sodelovati pri okraševanju s cvetjem, branju berila in morda tudi na koru, a ni odvisno samo od mene. Vem samo, da je pred mano dolga, široka in vijugasta pot, na kateri moram zaupati Bogu, da me privede tja, kjer mi je mesto, če že nisem tam.
